Sierra de Velasco

Čeprav lepo modrikasti, so se Cereus aethiops še vedno pojavljali kot samostojne in sorazmerno redke rastline, ki so rastle le v pesku v ravnini. Opuncije, seveda še vedno O. sulphurea, so se zarastle ob vznožju skalnega gorovja, višje pa so izginile.

Morda se višje na pobočju število vrst kaktusov zmanjša, v vznožju pa je bil, tako kot že prej na nekaterih rastiščih, pravi botanični vrt. Poleg Trichocereus vatteri (slika spodaj), so se tudi tu povsod pojavljale dikije, če pa bi pobočje preiskali bolj natančno, bi verjetno našli še kakšno reč.

Tu je bilo tudi prvo rastišče, na katerem sem našel tipične primerke Tephrcactus papyracanthus, ki pa nikjer niso imeli tako tipičnih bodic, kot jih imajo primerki v naših zbirkah.

Gorovje na vzhodu Chilechita, Sierra de Velasco, je kaktusarjem dobro znano ime. Vse do mojega obiska tega kraja pa nisem imel občutka, da je to pravo strmo gorovje. Ravnino Chilechita stisne v dolino med gore Sierra de Famatina, ki se na zahodu povzpnejo nad 6000 metrov.

V zelo stmem pobočju iz krhkih plasti vulkanske mase so rastli Pyrrhocactus bulbocalyx, ki so bili za nas seveda tudi najbolj zanimivi. Nekaj metrov visoki Trichocereus terscheckii (zgoraj) je bil namreč že tako reden spremljevalec, da ga skoraj nismo več opazili.

Pri odhodu iz Chilechita sem izgubil orientacijo, saj sem še vedno prepričan, da smo pravzaprav potovali proti zahodu v Sierra de Famatino pod 6250 metrov visoko goro Mejicano. Vrh gore je na zemljevidu blizu, vendar ob vznožju nisem imel občutka, da bi se kje dvigala tako velika reč.