Sto oblik Pyrrhocactus bulbocalyx

Skalna rastišča teh rastlin so večinoma težavna za plezanje. Na krhkem granitnem skalovju je prijem čevlja nezanesljiv, ker se kamen v trenutku zdrobi v drobna ostra zrna, ki ne povzročijo le zdrsa navzdol, ampak tudi praske po koži, če pri zdrsu zgrabite za skale.

Prav daleč ne bi v nobenem primeru odfrčal navzdol, bi pa padec med dovolj gosto posejane puje ali dikije pomenil precej zadrtih grobih bodic v koži.

Vendar kaktusi niso pomenili večje nevarnosti, bolj smo se bali ostrine silikatnega kamenja. Večinoma sem se takim neprijetnim situacijam izognil s počasnim in zanesljivim stopanjem po kozjih stezah, predvsem pa sem se izogibal hoji nad previsnimi skalami. Tu je bilo plezanje višje v stene nemogoče, saj se je krhko pobočje Sierre vzpenjalo preveč strmo.

Naslov zavaja. Pyrrhocactus bulbocalyx je bil namreč najmanj variabilen od večine vrst kaktusov, ki smo jih videli v Sierrah. Praktično vse oblike so bile videti enake ne glede na rastišče. Bolj zanimiva so bila rastišča sama. Na istem prostoru so namreč rasli pirosi skupaj z zelo nezahtevnimi vrstami kaktusov.

Deset metrov nad navadnimi Cereus aethiops, opuncijami in tefrosi, so se med špranje skal zarasli v strmih vzpetinah. Med njimi je bilo precej majhnih rastlinic. Očitno jih v tistem nevarnem skalovju nihče ni ogrožal. Tokrat smo jih mi.

P. bulbocalyx so bili ravno v času cvetenja, med bodicami pa je bilo že kar nekaj zrelih plodov iz prejšnjega vala cvetenja. Seme se je stresalo iz plodov in se ga je lahko pobralo le s sesalko.