V Chilechitu

Po dolgem čakanju se je na mizi znašlo nekaj podobnega našim kolinam. Goveje pečenice, krvavice in pečena drobovina, ki pa je bila že presušena in zažgana. Lakota nas je prisilila, da smo zbasali nekaj pustih, prismojenih mesnin vase, ostalo pa se je valjalo nedotaknjeno na krožnikih.

Zajtrk v našem prenočišču je bil nekaj čisto drugega in je popravil vtis o Chilechitu.

Zjutraj nas je presenetil mrak. Na to nismo računali. Iz Buenos Airesa smo se prepeljali na zahod ravno tako daleč, da nas je zjutraj presenečala svežina ranega jutra. Tak čuden občutek sem imel že v Merlu.

Chilechito je zelo majhno mesto, ki je zvečer videti manjše kot vas s petnajstimi hišami. Vse zgradbe so nizke in enolične.

V mesto smo prišli zelo pozno. V hosteriji niso nudili večerje, zato smo se odpeljali v mesto.

Večerjali smo v zelo lični restavraciji, ki je imela kot nalašč že ob vhodu posajene kar velike stebričarje. Prvi vtis je bil zelo dober in tudi številni gostje so bili znak, da smo prišli na dobro jedačo. Na žalost je bilo ravno obratno; tako zanič hrane nismo jedli nikjer v južni Ameriki.

Prijetno, avtentično urejeno okolje in topel sprejem nista mogla opravičiti kasnejšega razočaranja. Le pivo Quilmes je reševalo situacijo, nekaj članov ekipe pa je stavilo na dobro vino.