Na poti proti Arecifesu

Najpogostejši postanki med dolgo vožnjo bodo iskanje stranišč in nabava vode. To lahko kupite tudi zjutraj pred odhodom iz mesta, vendar za majhen denar dobite vse najnujnejše na vsaki bencinski črpalki. Liter vode vas bo stal dober peso, velik sendvič pa največ tri.

Stranišča na črpalkah so večinoma v slabem stanju, pa tudi s čistočo se ne morejo ravno pohvaliti. Z vodo ni problemov, ponekod pa se vam bo celo zgodilo, da bo pred straniščem kakšen prijazen možakar ponujal papir za brisanje rok.

V Colonu smo se srečali z Raulom in njegovo družino. Raul je agronom in uspešen kmetijski svetovalec. Ima precej dela, saj se kmetje v teh širnih ravninah vedno bolj zavedajo pomembnosti pravilnega kmetovanja. Slab pridelek ali bolezen soje pomeni za tukajšnjega kmeta popoln polom. Poleg tega je Raul tudi zelo dober poznavalec argentinske flore in ljubitelj kaktusov.

Stekel je prijazen pogovor, saj se nekateri poznajo med seboj že od prej. Vendar je bil postanek zelo kratek; do prvega pravega rastišča kaktusov smo imeli še več kot 200 kilometrov.

Dolga pot proti Merlu se je vlekla čez več kot štiristo kilometrov dolgočasne ravnine, kjer so se med polji soje pojavljala redka naselja. Nebo se je počasi znebilo oblakov, kljub čistemu zraku pa v horizontu ni bilo nikjer videti hribov ali gora.

Bolj ko smo potovali v notranjost in proti Cordilleram, bolj se je čutila povezanost domačinov. Promet se je odvijal brez histeričnega izsiljevanja in prehitevanja v škarje, kot smo vajeni doma v Sloveniji. Šoferji so se med seboj pozdravljali s hupanjem in mahanjem z rokami, čeprav je malo verjetno, da so se med seboj poznali.

Ko sem se postavil ob cesto in poskusil ujeti nekaj mimovozečih avtomobilov, so mi pomahali in zatrobili v pozdrav. Najprej sem mislil, da jih fotografiranje moti, kasneje pa sem ugotovil, da je pozdrav neznancu v Argentini nekaj običajnega.

Vendar je treba biti pri opletanju s fotoaparatom previden. V nekaterih krajih se ljudje v večini ne pustijo slikati. Če se domačini fotoaparata ogibajo, opazite že po nekaj dneh, vsak dvom pa reši kratek pogovor z njimi