Lobivia aurea

Rastlinje tu je raznovrstno in se ne umika travam. Zanimivo je, da se nikjer ne zaraste robidovju podobna vegetacija, kot to lahko vidimo v našem primorju. Poleg širokolistnih rastlinic se pojavijo celo praproti, ki jim zelo suho podnebje niti malo ne škodi.

Sejancev lobivij nismo našli prav veliko, res pa je, da tudi samih lobivij ni bilo na pretek.

Če primerjam ta del pokrajine s tistimi, ki so se pojavljali kasneje proti zahodu, so vsa naslednja rastišča pokazala mnogo bolj raznovrstno vegetacijo, na večini rastišč pa smo našli najmanj po pet različnih vrst kaktusov. Ta prostor je bil torej le nekakšna najava tistega, kar smo pravzaprav iskali.

Male lobivije smo komaj našli, saj so se skrivale med rastlinjem. Tu zrastejo le do slabih osmih centimetrov premera in če so na soncu, so precej požgane. Cvetja ali plodov nismo našli. Izven časa cvetenja je ta lobivija videti precej dolgočasna.

Lobivijam pogosto dajejo senco ravno puže. Stari listi teh rastlin odmrejo in ostanejo dolga leta sivkasto-rjavi, kot da bi se pravkar posušili. To listje sprva deluje kot dobra senca, kasneje pa lahko manjše rasline, kot so lobivije, zamori.

Največ lobivij smo našli ob vznožju skalovja (slika desno), kakšna, bolj uničena pa je rastla tudi v razpokah ali v peščeni ilovici med kamenjem proti vrhu grmade. Tam so bile tudi bolj ožgane, marsikatera pa je že odmrla.