Gymnocalycium achirasense

Med predavanji nekaterih popotnikov po mehiških stepah sem opazil, da lahko prinese fotografija rastlin v naravi huda razočaranja. Slike so bile obledele in močno kontrastne, kar je sicer treba pričakovati, saj so fotografirali večinoma v hribih v popolnoma čistem zraku. Sonce so imeli zaradi lege in letnega časa skoraj vedno visoko nad seboj.

Dejansko se je dobro lotiti zelo osvetljenih motivov v bledi in ožgani pokrajini s pravim pristopom, sicer res lahko nastanejo namesto barvnih skoraj črnobele slike. Ker trenutka dneva skoraj ne moremo izbirati, je bolj kot pravilna ekspozicija pomemben kot snemanja glede na smer svetlobe in izbira pravih poudarkov. S količino in lego senc reguliramo učinek kontrastov v sliki, s tem pa v sliki tudi prenašamo težo poudarkov sem in tja.

Slika zgoraj že kaže težave premočnega kontrasta. Drugačen kot objektiva napram smeri svetlobe bi ta učinek malce ublažil.

Precej velike in nevarno bodičaste krogle se pojavljajo v silikatnem pesku med travo, večinoma zaščitene pred soncem, vendar, kot že rečeno, nepoškodovane. Bili so v polni vegetaciji, kar se vidi tudi po sveži barvi bodic na temenih rastlin.

Gymnocalycium achirasense po obliki malo odstopa od ostalih, bolj ploskih in manj trnatih gimnokalicijev v teh pokrajinah. Goste štrleče bodice bolj spominjajo na kakšen velikanski Notocactus submammullosus, katerega naj bi na tem rastišču tudi našli, vendar smo ga iskali zaman.

Pašniki proti notranjosti pokrajine se zravnajo v nizke griče, med katerimi se še pojavljajo kamnite gruče, vendar jih je tu ob cesti največ. Skalnate gmote so videti take, kot da bi nekdo malce nerodno naložil kroglasto kamenje na kup.